Novice

Indija je ena največjih proizvajalk bombaža, največja proizvajalka jute in druga največja proizvajalka svile. V letih 2019/20 je proizvodnja predstavljala približno 24 % svetovne proizvodnje, zmogljivost bombažne preje pa več kot 22 % svetovne. Tekstilna in oblačilna industrija sta eden od prevladujočih tržnih segmentov indijskega gospodarstva in eden največjih virov deviznih prihodkov v državi. Sektor predstavlja približno 15 odstotkov indijskih prihodkov od izvoza. Zlasti leta 2019, pred epidemijo, je indijska tekstilna industrija predstavljala 7 % celotne indijske industrijske proizvodnje, 4 % indijskega BDP in več kot 45 milijonov ljudi je bilo zaposlenih. Zato je bila tekstilna in oblačilna industrija največji indijski vir deviznega dohodka, saj je predstavljala približno 15 % celotnega indijskega prihodka od izvoza.

Indijska tekstilna industrija je najbolj konkurenčna industrija v Indiji, po podatkih je indijski letni izvoz tekstila predstavljal četrtino celotnega deleža izvoza. Indijska tekstilna industrija, ki neposredno in posredno hrani stotine milijonov ljudi, je po velikosti takoj za kmetijstvom. Indija je načrtovala, da bo postala druga največja proizvajalka tekstila na svetu na podlagi svojih ogromnih človeških virov, 250 milijard dolarjev vredne tekstilne industrije, ki bi nedvomno dvignila desetine milijonov Indijcev iz revščine.

Indija je drugi največji svetovni proizvajalec in izvoznik tekstila za Kitajsko, saj prispeva 7 % industrijske proizvodnje, čeprav predstavlja samo 2 % indijskega BDP. Ker je Indija velika država v vzponu, je industrija razmeroma nizkocenovna, predvsem s surovinami v razsutem stanju in izdelki z nizko tehnologijo, tekstilna industrija kot glavna industrija pa je še bolj poceni. Dobički tekstilnih in oblačilnih izdelkov so izredno nizki, malo vetra pa pogosto povzroči veliko krvavitev. Omeniti velja, da je indijski predsednik Narendra Modi tekstilno industrijo opisal kot idejo indijske samozavesti in edinstven kulturni izvoz. Pravzaprav ima Indija dolgo in slavno zgodovino bombaža in svile. Indija ima center za konopljo in stroje v Kalkuti ter center za bombaž v Bombaju.

Z vidika industrijskega obsega kitajska tekstilna industrija ni primerljiva z Indijo. Toda indijska tekstilna industrija ima dve veliki prednosti pred Kitajsko: stroške dela in cene surovin. Neizogibno je, da so stroški dela v Indiji nižji kot na Kitajskem, saj je kitajska tekstilna industrija začela dolgo pot preobrazbe in nadgradnje, potem ko je leta 2012 dosegla vrhunec, kar je povzročilo upad zaposlenih in povečanje plač. Po statističnih podatkih je letni dohodek tekstilnih delavcev na Kitajskem več kot 50.000 juanov, medtem ko je letni dohodek delavcev v Indiji v istem obdobju nižji od 20.000 juanov.

Pri bombažnih surovinah je Kitajska začela trend neto uvoza, medtem ko je Indija model neto izvoza. Ker je Indija velika proizvajalka bombaža, čeprav njena proizvodnja ni tako dobra kot kitajska, že dolgo izvaža več bombaža, kot ga uvaža. Poleg tega so stroški bombaža v Indiji nizki, cena pa ugodna. Prednost indijskega tekstila je torej v bombažu in stroških dela. Če je mednarodna konkurenčnost tekstilne industrije, je Kitajska ugodnejša.